Včeraj zvečer sem se usedel ob kamin, natočil sem si dvojen cognac in začel pisati nekaj kar sem naslovil "Uvod". Uvod k knjigi, ki jo imate v rokah. Začel sem s tem, kako sem že pri treh letih s pomočjo na pamet naučene slikanice, "Medo na gugalnici", napenjal prenekatere znane takratne slovenske intelektualce, ki so k mojim staršem prihajali na obiske, da znam brati. Nadaljeval sem z opisom svojih hišnih stripovskih izdaj, ki so izhajale na toaletnem papirju. Mnogo za tem, sem prišel do občutkov, ko sem ob koncu osnovne šole spesnil svoj prvi sonetni venec in napisal nekaj poglavij mladinskega romana ter ...
Dobro uro in sedeminvajset tisoč štiristodvaintrideset znakov kasneje sem hotel zapisati "... in tako sem dopolnil šestnajst let." pa sem z levim očesom ujel Athosa, ki je že nekje od tritisočega znaka, spal kot da mu je dejansko vseeno tako za finančno krizo, kot celo za Billa Gatesa. Ob pogledu nanj mi je takoj postalo jasno, da bodo ob takšnem uvodu zaspali še tisti, ki (upravičeno) zares, zares težko spijo. Zato sem se odločil, da opustim "Uvod" in napišem nekaj namesto uvoda.
Krivca, da so moje kolumne začele nastajati sta dva. Oba sem, kot lahko vidite, naprosil, če svojo krivdo vsaj deloma opereta vsak s svojim uvodnikom v knjigi. Jelka Sežunova je tista, ki mi je kot takratna urednica revije Lady, ponudila mesto kolumnista. Idejo in osnovni koncept mi je znala prikazati tako čarobno in simpatično, da nisem dolgo razmišljal. Brane Kastelic pa je bil in je, ne samo zame, temveč verjetno za večino moje generacije, ena zares redka zvezda našega novinarstva in nesporna avtoriteta slovenskega kolumnizma. Naj se sliši še tako patetično, vendar to, da moja kolumna stoji ob njegovi, mi je bilo in mi še vedno je v ponos.
Jelkina ideja je bila preprosta. Želela je, da pišem o življenju. O svojem življenju. O tem kaj se mi dogaja in o mojih pogledih na vsakdanje stvari. To mi je več kot ustrezalo. Prvič zato, ker je najlažje pisati tako, da svoje vtise in razmišljanja neposredno prenašaš na papir. Verjetno bi lahko pisal tudi romane, igre ali celo znanstveno fantastiko in mogoče pridejo leta, ko bom to tudi počel, vendar to zahteva neprimerno več energije, fokusa in časa. In drugič zato, ker so se v slovenskih medijih ravno v tem obdobju začeli pojavljati tudi intervjuji, ki jih nikoli nisem dal in izjave, ki jih nikoli, vsaj ne v napisani obliki, nisem izrekel. Mojo vlogo splošnega "opinion makerja" zaradi katere sem bil, mimogrede, pripravljen sploh kakorkoli sodelovati z mediji, ki sem si jo ustvaril z besedili mojih skladb, z nekaterimi avtoriziranimi intervjuji in predvsem s tedenskimi objavami aforizmov, so zasenčevale grde laži, spreobrnjene ali celo povsem izmišljene izjave in ostali trapasti konstrukti medijev, ki se, ob pomanjkanju atraktivnih zgodb v Sloveniji, velikokrat spuščajo na res breztakten nivo. Kolumne so me ljudem, ki so bili sposobni razumeti njihovo neposrednost, ironijo, sarkazem in smisel za humor, spet približale. Dandanes je odnos ljudi, ki z mano pridejo v nakjučen kontakt, do mene veliko boljši in spoštljivejši. Celo odnos tistih, ki se nikoli ne bodo strinjali z nobeno od mojih tez, idej ali ideologij.